Slastni hamburger in dva dolga nosova

Avtomobil parkiramo na parkirišču zraven velike športne dvorane. Naprej se odpravimo peš. Že ko smo se peljali mimo kioska, kje pripravljajo ta najboljši hamburger, se mi je zdelo čudno, da ni na terasi lokala nikogar. To sem pripisal lepem nedeljskem popoldnevu. Bomo vsaj hitro dobili kar bomo naročili sem pomislil sam pri sebi.

Primem za kljuko, da bi odprl vrata in z glavo skoraj razbijem steklo na vratih. Zaklenjeno. Zaboga, kaj je zdaj to. Poizkusim še enkrat. Isto, vrata se ne odprejo. Pogledam okrog kioska in v notranjosti opazim velik bel list na katerem piše, da bo okrepčevalnica do nadaljnjega ob nedeljah zaprta. Groza. V vseh tridesetih letih kar hodim sem na hamburger se še ni zgodilo, da bi bilo zaprto. Vedno je bilo odprto, ne glede na letni čas, dan ali uro. Vedno so bili tukaj za nas. Danes pa bom prvič ostal brez svojega najljubšega hamburgerja. Še kuža Piki žalostno spusti rep čisto do tal, tudi on bo ostal brez priboljška. Naenkrat nisva več lačna, trebuh se nama je napolnil z žalostno resnico, da bomo danes vsi ostali brez hamburgerja. Kam zdaj je vprašanje. Pizza ne pride v poštev, ker se mi je ne je. odločiva se za kebab. Poklapani se odpravimo nazaj proti avtu in se odpeljemo na naslednjo lokacijo. Upam da bo odprto. Že od daleč se opazi dim, to pomeni da bova dela nekaj na zob. Piki počaka kar v avtu, midva pa greva naročit hrano.

Prijazen fant naju postreže in pripravi naročeno. Vzameva za na pot, še Pikija iz avta in v sosednjem parku v senci na klopci pojeva vsak svoj kebab. V tišini, z mislimi na hamburger. Smeti pospraviva v koš za smeti, sedeva v avto in se odpravimo proti domu. Spogledava se in se na ves glas zasmejiva. Ufa, kakšno kosilo.