Sredi križišča me je zbudil Citroen, ki se je pojavil od nikjer

Mislila sem že, da je bilo križišče prazno in lahko speljem, pa je mimo mene pridivjal še en Citroen, ki sem ga skoraj spregledala. Joj, ta vročina, zagotovo ne vpliva dobro na moje miselne sposobnosti in se kar izgubim med vsem. Tale Citroen, je bil bolj sreča kakor pa prava prisotnost na cesti. Ko sem to ugotovila, sem se opravila na prvo postajališče in si privoščila sadni napitek in kavo, da se malce osvežim. Odšla sem kar notri v kavarno, kjer je bila klima, ker če bi bila zunaj na soncu mi trojna kava, ne bi pomagal, da pridem k sebi. 

Minilo je dobre pol ure, ko je kava začela učinkovati in ko so me sveži naravni vitamini osvežili. Takrat sem začutila, da je čas, da se odpravim naprej. Imela sem še dobro uro vožnje, preden lahko izklopim avtomobil za nekaj dni, ker sem prišla na svoj cilj. V Italiji imam namreč neko izobraževanje, ki traja tri dni. Ne vem, zakaj sem se odločila, da grem z avtomobilom na takšno pot, ko bi lahko šla z letaloma li pa avtobusom. Pa še skorajšnji nesreči bi se izognila, ko sem spregledala Citroen, avtomobil. Sicer so Italijanski vozniki tudi bolj temperamentni kakor mi, ampak to še ne pomeni, da se lahko na to sklicujem. Če bi bila nesreča, zaradi tega, ker nisem dovolj pozorna, ne bi bilo dobro. In verjetno bi bilo to, kdo je kriv in kdo ne zadnje pomembno. 

Najbolj pomembno mi je vseeno to, da pridem do izobraževanja, ki sem ga čakala kar nekaj mesecev. Na srečo je Citroen, vseeno uspešno odpeljal mimo in jaz sem s svojim avtomobilom ostala cela. Ko sem vse to premišljevala, je čas mineval zelo hitro, in ko sem ponovno pogledala na uro, sem videla, da imam le še slabe pol ure do cilja. V hipu sem pozabila, da je Citroen, pravzaprav obstajal in se prepustila preostanku vožnje.